KAR NAENKRAT

Bilo bi odlično, če bi sploh vedela, kaj se je zgodilo. Zunaj je lilo kot iz škafa. Sedela sem na okenski polici, tako kot vedno, ko razmišljam. Okno je bilo vlažno in zelo zarošeno. Kot majhna deklica sem še vedno rada risala po okenskem steklu. Zavese ta dan niso visele na mojih oknih. Mama jih je včeraj oprala. Že spet!

Naenkrat je močno zagrmelo in padla sem s police. Mislim, da sem odprla oči približno deset minut kasneje. Nisem slišala močnega tiktakanja ure, niti bučanja dežja zunaj. V mojih ušesih je močno piskalo. Hotela sem poklicati mamo. Verjetno se mi ne bi oglasila. Moja mami je zelo zaposlena ženska, ki je vedno urejena. Izgleda zelo strogo in resno, vendar je v privat življenju zelo zabavna in odštekana mami.

Pograbila sem telefon in hotela vtipkati telefonsko številko, vendar se je nikakor nisem mogla spomniti. Nekako mi je le uspelo. Slišala sem glas mame, ki je bil rahlo zaskrbljen. Ne spomnim se pravzaprav, kaj sem ji sploh povedala.

Čez nekaj trenutkov so v najino majhno stanovanje prihiteli reševalci, kmalu za njimi pa tudi moja mami. Ničesar, kar se je zgodilo kasneje, se ne spomnim.

Zbudila sem se v bolnišnici, teden kasneje. Spominjam se belih postav, ki so vsake toliko prišle v mojo sobo in jo kar hitro zapustile. Prinašali so mi zdravila in hrano. Pogledala sem okrog sebe. Sama belina. Zazrla sem se v strop in se hotela spomniti, kaj se sploh dogaja z mano.

In nato ... tišina.

V sobo je prišla mama. Dolgo je sedela ob meni in me držala za roko. Nato sem zaspala.

Zaslišala sem mamino hlipanje in glasove, ki so se pogovarjali  − o meni. Nisem prav razločila besed. Ujela sem le nekakšno krvavitev v možganih, operacijo in počitek.

Sem v šoku. Mislim, da imam krvavitev v možganih in da bo sledila težka operacija. Zame bi lahko bila tudi smrtno nevarna. Bilo me je resnično strah in skoraj vsako noč sem se počutila kot sova, saj nisem niti za trenutek zatisnila očesa.

Dan operacije. Peljali so me v operacijsko sobo. Tresla sem se, ker me je bilo strah in ker me je zeblo, saj sem na sebi imela le tisto haljo svetlo zelene barve, ki smrdi po razkužilu.

Nič nisem čutila. Še sreča ... Operacija je bila (kot so mi kasneje povedali) neznansko dolga.

Po operaciji so me odpeljali na intenzivno nego, kjer so me venomer negovali in mi dajali razna zdravila. Ničesar nisem morala narediti sama, še premakniti se nisem mogla, kaj šele, da bi jedla ali vsaj odšla na stranišče.

Mislim, da večjih zapletov ni bilo, le okrevanje je trajalo več mesecev. Vsak dan me je obiskala mami, prišlo pa je tudi nekaj prijateljev iz šole.

Pol leta kasneje sem bila doma, vendar sem morala biti še vedno previdna. Vsak dan sem posedala na kavču in pila nekakšne napitke, ki so mi jih predpisali v bolnišnici. Moram priznati, da so bili nagnusni, pa še takšnih čudnih barv so bili!

 Kasneje je moje življenje potekalo skoraj tako kot prej.

Na okenski polici pa nisem sedela nikoli več!