KAR
NAENKRAT
Bilo bi odlično, če bi sploh vedela, kaj se je
zgodilo. Zunaj je lilo kot iz škafa. Sedela sem na okenski polici, tako kot
vedno, ko razmišljam. Okno je bilo vlažno in zelo zarošeno. Kot majhna deklica sem
še vedno rada risala po okenskem steklu. Zavese ta dan niso visele na mojih
oknih. Mama jih je včeraj oprala. Že spet!
Naenkrat je močno zagrmelo in padla sem s police.
Mislim, da sem odprla oči približno deset minut kasneje. Nisem slišala močnega
tiktakanja ure, niti bučanja dežja zunaj. V mojih ušesih je močno piskalo.
Hotela sem poklicati mamo. Verjetno se mi ne bi oglasila. Moja mami je zelo zaposlena
ženska, ki je vedno urejena. Izgleda zelo strogo in resno, vendar je v privat
življenju zelo zabavna in odštekana mami.
Pograbila sem telefon in hotela vtipkati telefonsko
številko, vendar se je nikakor nisem mogla spomniti. Nekako mi je le uspelo.
Slišala sem glas mame, ki je bil rahlo zaskrbljen. Ne spomnim se pravzaprav,
kaj sem ji sploh povedala.
Čez nekaj trenutkov so v najino majhno stanovanje
prihiteli reševalci, kmalu za njimi pa tudi moja mami. Ničesar, kar se je
zgodilo kasneje, se ne spomnim.
Zbudila sem se v bolnišnici, teden kasneje. Spominjam
se belih postav, ki so vsake toliko prišle v mojo sobo in jo kar hitro
zapustile. Prinašali so mi zdravila in hrano. Pogledala sem okrog sebe. Sama
belina. Zazrla sem se v strop in se hotela spomniti, kaj se sploh dogaja z
mano.
In nato ... tišina.
V sobo je prišla mama. Dolgo je sedela ob meni in me
držala za roko. Nato sem zaspala.
Zaslišala sem mamino hlipanje in glasove, ki so se
pogovarjali − o meni. Nisem prav
razločila besed. Ujela sem le nekakšno krvavitev v možganih, operacijo in
počitek.
Sem v šoku. Mislim, da imam krvavitev v možganih in da
bo sledila težka operacija. Zame bi lahko bila tudi smrtno nevarna. Bilo me je
resnično strah in skoraj vsako noč sem se počutila kot sova, saj nisem niti za
trenutek zatisnila očesa.
Dan operacije. Peljali so me v operacijsko sobo.
Tresla sem se, ker me je bilo strah in ker me je zeblo, saj sem na sebi imela
le tisto haljo svetlo zelene barve, ki smrdi po razkužilu.
Nič nisem čutila. Še sreča ... Operacija je bila (kot
so mi kasneje povedali) neznansko dolga.
Po operaciji so me odpeljali na intenzivno nego, kjer
so me venomer negovali in mi dajali razna zdravila. Ničesar nisem morala
narediti sama, še premakniti se nisem mogla, kaj šele, da bi jedla ali vsaj
odšla na stranišče.
Mislim, da večjih zapletov ni bilo, le okrevanje je
trajalo več mesecev. Vsak dan me je obiskala mami, prišlo pa je tudi nekaj
prijateljev iz šole.
Pol leta kasneje sem bila doma, vendar sem morala biti
še vedno previdna. Vsak dan sem posedala na kavču in pila nekakšne napitke, ki
so mi jih predpisali v bolnišnici. Moram priznati, da so bili nagnusni, pa še
takšnih čudnih barv so bili!
Kasneje je moje
življenje potekalo skoraj tako kot prej.
